Kako se prehranjujejo, kako gradijo zavetje, kdo je glavni, kdo je hiter in kdo počasen? To smo se o živalih spraševali in si hkrati odgovarjali skozi otroško izobraževalno–igrano serijo Zverinice (v izvirniku Bestioles), ki je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France in v sodelovanju s francoskim Narodnim prirodoslovnim muzejem v Parizu. Z učenci smo v sklopu bralnih uric v knjižnici prisluhnili serijam oddaj, katerih glavni cilj je ozaveščati otroke in tudi odrasle o pomenu biotske raznovrstnosti ter podati zanimive in poučne informacije na drugačen način. Serija je izobraževalna, umetnost interpretacije pa prinese med poslušalce še posebno ozračje, kar lahko oplemeniti učni proces. Učenci od 1. do 5. razreda so tako v mesecu marcu v dvajsetih urah prisluhnili oddajam in raziskovali ogrožene živalske vrste skozi različno učno gradivo. Slikovite ilustracije in poučna besedila so jih popeljala na pot v osrčje afriških savan, v vrhove orjaških dreves tropskega deževnega gozda ali pa v čudoviti svet oceanov. V sklopu bralnih uric so tako gradili spoštljiv in pozitiven odnos do narave in okolja. Spoznali so, da so vzroki za izumiranje živali različni: najpogosteje človek uničuje njihov dom (najbolj na udaru so gozdovi, tudi savane, puščave, travniki in podobno). Poleg tega je velik vzrok tudi prepogost lov, onesnaženost ter vpliv podnebnih sprememb. Otroški izobraževalni seriji lahko prisluhnete na spodnji povezavi:
https://ziv-zav.rtvslo.si/oddaja/zverinice/173251935
Simona Žarn Ivanšek
Tiara Germovšek, 1. a: »Najbolj všeč mi je bil kenguru. Skoči lahko za dolžino celega avtobusa.«
Tian Marinč, 1. a: »Všeč mi je bil slon. Lahko tehta do 6 ton, kar je teža petih ali šestih avtomobilov.«
Alexia Lisec, 1. c: »Kenguru je zelo močan. Ko je v nevarnosti, z nogami silovito bobna po tleh, da bi opozoril ostale kenguruje.«
Anže Gasior, 1. c: »Slon si s trobcem praši kožo in tako odganja neprijetni mrčes. Pokrije se z blatom, ki ga ščiti pred soncem.«
Žiga Abram, 2. a: »Naučil sem se, da se kenguru brani z udarci nog in pestmi, če ga napade dingo. Pri počitku uporabi dolg rep, da se nanj nasloni, kot bi imel še tretjo nogo.«
Miva Oberč, 2. a: »Naučila sem se, da se sloni sporazumevajo tudi z nogami. Ob nevarnosti udarjajo ob tla, kar povzroči šum v zemlji in opozori ostale slone v okolici. Zanimiv mi je bil noj, ki je največji med ptiči. Ne leti, a teče zelo hitro.«
Mark Zoran, 2. a: »Naučil sem se, da je mladič kenguruja velik komaj 2 cm in pol. Najprej mora sam prikobacati v mamino vrečo. Ko je enkrat v njej, se oprime bradavice na sesku in se od nje ne odmakne celih 7 mesecev. Trebušna vreča je živa zibelka.«
Adrian Radišić, 2. c: »Naučil sem se, da orangutani živijo visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda. Sloni imajo velike uhlje – slišijo do 10 km daleč.«
Gal Polajžer, 3. c: »Klapavica je školjka, ki se obdrži na skali zaradi bisusnih tankih nitk, ki ob stiku z vodo postanejo zelo trdne. Na dan precedi na desetine litrov vode in na ta način črpa hrano iz vode.«
Tinkara Kališnik Glas, 4. a: »Zapomnila sem si, da sipe živijo največ dve leti. Imajo deset lovk, od katerih sta dve podaljšani. Prehranjujejo se z drobnimi školjkami, raki in ribami.«
Maja Bizjak Brili, 4. a: »Sipa je precej podobna hobotnici. Poznamo jih 80 vrst; najbolj znana pa je navadna sipa. Lahko spremeni barvo in teksturo. V trenutku lahko postane pesek, morska alga ali celo skala – popolnoma se zlije z okolico. Ko je v nevarnosti, izbrizga črnilo.«
Leo Radišić, 5. c: »Nisem vedel, da sloni popijejo do 150 litrov vode na dan (kar je približno enako kadi, polne vode). Živijo približno 70 let in umrejo, ko izgubijo vse zobe. Zelo so navezani drug na drugega in za svojimi umrlimi žalujejo ter ob njih bedijo – pokrijejo jih z listjem in vejevjem.«
Tinkara Jan, 5. c: »Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Spijo v gnezdih, kot ptiči, vendar nikoli ne prespijo dvakrat v istem. Vsako noč zgradijo drugačnega na vrhu največjih in najmočnejših dreves. Zelo so spretni, saj si gnezdo pripravijo v 10-ih minutah.«
