V sklopu izbirnega predmeta verstva in etika učenci spoznavajo različna verstva in kulture. Tako smo se v soboto, 18. maja 2024, z vlakom podali v našo prestolnico. Pobliže smo si ogledali verske ustanove. Pričeli smo z Evangeličansko cerkvijo Primoža Trubarja, kjer nam je gospod Geza Filo, nekdanji škof slovenske evangeličanske cerkve, predstavil temeljne značilnosti protestantske cerkve. Sledil je voden ogled Ljubljane s turističnim vodnikom – sprehodili smo se mimo pravoslavne cerkve sv. Cirila in Metoda vse do Prešernovega trga, ker se nahaja frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja in do Stolnice svetega Nikolaja pri tržnici. Vodnik, gospod Urban Logar, nam je na zanimiv način predstavil še nekaj skritih znamenitosti Ljubljane in nas popeljal skozi živahen utrip mesta. Dan smo sklenili z vodenim ogledom sodobnega Muslimanskega kulturnega centra, zgrajenega leta 2020. Delila Čufurović iz 9. č-razreda nam je pripravila krajšo predstavitev centra, za kar smo ji zelo hvaležni. Ogledali smo si notranjost džamije ter izobraževalni in športno-rekreacijski kompleks. Preden smo se podali v Ljubljano, pa smo v mesecu marcu in aprilu raziskovali tudi domače kraje. Obiskali smo Župnijo Videm-Krško, sestre frančiškanke na Resi, Krščansko adventistično cerkev – protestantsko versko skupnost ter islamsko skupnost v Krškem. Zahvaljujemo se prav vsem, ki ste nas toplo sprejeli in nam omogočili širši vpogled v vaše delovanje.
Simona Žarn, učiteljica izbirnega predmeta VE
Z izbirnim predmetom verstva in etika smo se odpravili na ekskurzijo v Ljubljano. Najprej smo obiskali evangeličansko cerkev, kjer smo med drugim izvedeli, da imajo evangeličani samo dva zakramenta – sveti krst in sveto evharistijo; obred lahko opravljajo tudi ženske; duhovniki oz. duhovnice se lahko poročijo. Nato smo se z vodnikom odpravili na ogled po Ljubljani. Obiskali smo pravoslavno cerkev svetega Cirila in Metoda, a smo jo na žalost lahko videli le od zunaj, saj so imeli mašo. Ogledali smo si tudi katedralo svetega Nikolaja in izvedeli, da so iz nje pred leti vzeli dragoceno sliko, ki je bila kasneje najdena in vrnjena v katedralo. Sledil je še obisk Muslimanskega kulturnega centra, kjer smo stopili v mošejo. Ženske smo morale biti pokrite vse do gležnjev na nogah in do zapestij na rokah ter pokrite z ruto. Mošeja je bila po mojem mnenju čudovita. V muslimanskem centru imajo še igrišče, prostore za verouk in druženje mladih ter vrt s kavarno in frizerskim salonom. Izvedeli smo, da je minaret visok 40 metrov in da je prva molitev v mošeji potekala leta 2020. Po ogledu smo še nekaj pojedli in se odpravili nazaj v Krško.
Neža Balas, 8. č
Pot v Ljubljano je trajala približno dve uri, a meni je hitro minila, saj sva se z Vinkom pogovarjala in mi ni bilo dolgčas. Oglede smo pričeli z evangeličansko cerkvijo. Notranjost je bila bolj skromna, kar je značilno za protestantske cerkve. Naš gostitelj nam je pojasnil razlike med protestantsko in rimokatoliško cerkvijo. Nato smo se s turističnim vodnikom odpravili proti katedrali svetega Nikolaja, ki je pravo nasprotje evangeličanske cerkve – v notranjosti je bilo polno slik in zlata; orgle pa so bile zelo glasne. Vrata so bila iz brona in vodnik nam je pojasnil, da se najbolj bleščijo v tistih delih, kjer se jih ljudje največkrat dotikajo. Po katedrali smo se odpravili proti mošeji, ki mi je bila od vseh verskih ustanov do zdaj najbolj všeč. Bila je velika bela kvadratna stavba, okoli katere je bilo nekaj manjših zgradb. Pred vstopom v mošejo nas je sprejel prijazen gospod in ženske članice naše skupine so si nadele rute, da so si pokrile lase. Nato smo se sezuli in vstopili. Spodnji del zgradbe je bil za moške – velik kvadraten prostor, kjer si lahko bral in molil. Zgornji del je bil za ženske – podobno kot pri moških – tudi tukaj si lahko bral in molil. Zraven obeh prostorov sta bili umivalnici, kjer si se lahko umil pred molitvijo. Poleg te zgradbe smo videli še prostor za verouk, igrišče, vrt z restavracijo … Ko smo zapustili mošejo, smo se odpravili v središče Ljubljane, kjer smo jedli. Sledila je pot proti železniški postaji in odhod domov. Zopet mi je čas na vlaku hitro minil, saj smo se pogovarjali.
Simon Mavsar, 7. a
