V sklopu izbirnega predmeta verstva in etika učenci spoznavajo različna verstva in kulture. Tako smo se v soboto, 18. maja 2024, z vlakom podali v našo prestolnico. Pobliže smo si ogledali verske ustanove. Pričeli smo z Evangeličansko cerkvijo Primoža Trubarja, kjer nam je gospod Geza Filo, nekdanji škof slovenske evangeličanske cerkve, predstavil temeljne značilnosti protestantske cerkve. Sledil je voden ogled Ljubljane s turističnim vodnikom – sprehodili smo se mimo pravoslavne cerkve sv. Cirila in Metoda vse do Prešernovega trga, ker se nahaja frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja in do Stolnice svetega Nikolaja pri tržnici. Vodnik, gospod Urban Logar, nam je na zanimiv način predstavil še nekaj skritih znamenitosti Ljubljane in nas popeljal skozi živahen utrip mesta. Dan smo sklenili z vodenim ogledom sodobnega Muslimanskega kulturnega centra, zgrajenega leta 2020. Delila Čufurović iz 9. č-razreda nam je pripravila krajšo predstavitev centra, za kar smo ji zelo hvaležni. Ogledali smo si notranjost džamije ter izobraževalni in športno-rekreacijski kompleks. Preden smo se podali v Ljubljano, pa smo v mesecu marcu in aprilu raziskovali tudi domače kraje. Obiskali smo Župnijo Videm-Krško, sestre frančiškanke na Resi, Krščansko adventistično cerkev – protestantsko versko skupnost ter islamsko skupnost v Krškem. Zahvaljujemo se prav vsem, ki ste nas toplo sprejeli in nam omogočili širši vpogled v vaše delovanje.
Simona Žarn, učiteljica izbirnega predmeta VE
Z izbirnim predmetom verstva in etika smo se odpravili na ekskurzijo v Ljubljano. Najprej smo obiskali evangeličansko cerkev, kjer smo med drugim izvedeli, da imajo evangeličani samo dva zakramenta – sveti krst in sveto evharistijo; obred lahko opravljajo tudi ženske; duhovniki oz. duhovnice se lahko poročijo. Nato smo se z vodnikom odpravili na ogled po Ljubljani. Obiskali smo pravoslavno cerkev svetega Cirila in Metoda, a smo jo na žalost lahko videli le od zunaj, saj so imeli mašo. Ogledali smo si tudi katedralo svetega Nikolaja in izvedeli, da so iz nje pred leti vzeli dragoceno sliko, ki je bila kasneje najdena in vrnjena v katedralo. Sledil je še obisk Muslimanskega kulturnega centra, kjer smo stopili v mošejo. Ženske smo morale biti pokrite vse do gležnjev na nogah in do zapestij na rokah ter pokrite z ruto. Mošeja je bila po mojem mnenju čudovita. V muslimanskem centru imajo še igrišče, prostore za verouk in druženje mladih ter vrt s kavarno in frizerskim salonom. Izvedeli smo, da je minaret visok 40 metrov in da je prva molitev v mošeji potekala leta 2020. Po ogledu smo še nekaj pojedli in se odpravili nazaj v Krško.
Neža Balas, 8. č
Pot v Ljubljano je trajala približno dve uri, a meni je hitro minila, saj sva se z Vinkom pogovarjala in mi ni bilo dolgčas. Oglede smo pričeli z evangeličansko cerkvijo. Notranjost je bila bolj skromna, kar je značilno za protestantske cerkve. Naš gostitelj nam je pojasnil razlike med protestantsko in rimokatoliško cerkvijo. Nato smo se s turističnim vodnikom odpravili proti katedrali svetega Nikolaja, ki je pravo nasprotje evangeličanske cerkve – v notranjosti je bilo polno slik in zlata; orgle pa so bile zelo glasne. Vrata so bila iz brona in vodnik nam je pojasnil, da se najbolj bleščijo v tistih delih, kjer se jih ljudje največkrat dotikajo. Po katedrali smo se odpravili proti mošeji, ki mi je bila od vseh verskih ustanov do zdaj najbolj všeč. Bila je velika bela kvadratna stavba, okoli katere je bilo nekaj manjših zgradb. Pred vstopom v mošejo nas je sprejel prijazen gospod in ženske članice naše skupine so si nadele rute, da so si pokrile lase. Nato smo se sezuli in vstopili. Spodnji del zgradbe je bil za moške – velik kvadraten prostor, kjer si lahko bral in molil. Zgornji del je bil za ženske – podobno kot pri moških – tudi tukaj si lahko bral in molil. Zraven obeh prostorov sta bili umivalnici, kjer si se lahko umil pred molitvijo. Poleg te zgradbe smo videli še prostor za verouk, igrišče, vrt z restavracijo … Ko smo zapustili mošejo, smo se odpravili v središče Ljubljane, kjer smo jedli. Sledila je pot proti železniški postaji in odhod domov. Zopet mi je čas na vlaku hitro minil, saj smo se pogovarjali.
Lions klub Krško nas je tudi v letošnjem šolskem letu povabil k sodelovanju na mednarodnem likovnem natečaju »Plakat miru«. Namen natečaja je spodbuditi otroke v starosti od 11 do 13 let k razmišljanju o življenju, miru na svetu, prihodnosti, ljubezni in medsebojnem razumevanju. Likovni natečaj PLAKAT MIRU je letos potekal pod naslovom »Upajmo si sanjati«. Na naši šoli smo se lotili ustvarjanja plakatov pri izbirnem predmetu Likovno snovanje 2, na natečaj pa smo poslali likovna dela Neže Jelen, Neje Jevšnik in Hane Podbrežnik iz 8. a ter Brine Mrković iz 8. b-razreda. Na zaključni prireditvi, ki je bila v sredo, 29. 5. 2024, v atriju Mencingerjeve hiše v Krškem, smo izvedeli, da je Lions klub Krško prejel 73 likovnih del, 14 se jih je uvrstilo v finalni del, 3 dela pa so se uvrstila na državni nivo natečaja, kamor je bilo uvrščeno tudi delo naše učenke Neje Jevšnik. Vse sodelujoče učenke so prejele tudi priznanja za sodelovanje.
V ponedeljek smo se po zajtrku odpravili na dejavnosti. Naša skupina je odšla na dejavnost raziskovalci. Tam smo lovili živali. Sledili so kajaki, nato lokostrelstvo in tenis. Vse aktivnosti so bile zelo zabavne. Popoldan smo na plaži plavali od pomola do pomola. Peljali smo se s supi ter skakali s pomola. Na koncu smo igrali še odbojko. Po večerji smo se odpravili na plesišče. Učitelji so pripravili igre brez meja, v katerih so razredi pomerili svoje moči. Zelo so bile zabavne. Vsi smo se izkazali in dokazali, da znamo sodelovati in podpirati svoje sošolce. Jutri nas čakajo nove dogodivščine.
Bralna značka je vlak, na katerega vstopimo na postaji 1. razreda in nas popelje na skrivnostno potovanje, kamorkoli si želimo – med gusarje, v džunglo, tuje dežele, preteklost ali prihodnost. V petek, 31. 5. 2024, smo imeli na naši šoli podelitev bralne značke, kar je za vse pridne bralke in bralce prav poseben dogodek. Osrednja gostja prireditve je bila pisateljica in urednica Posavskega obzornika, gospa Maruša Mavsar, ki je v otroštvu obiskovala našo osnovno šolo. Učenci razredne stopnje so po kratkem intervjuju z gospo Marušo uživali ob njenem izjemnem in doživetem prebiranju slikanice Brin in zajček Karol, medtem ko je naša gostja z učenci predmetne stopnje delila tudi svojo prvo težko izkušnjo z mediji, jim predstavila, kako mediji delujejo, jih spodbudila h kritičnemu sprejemanju informacij in jim zaželela, da bi si tudi sami dovolili biti ustvarjalni ter da bi še naprej uživali v branju. Bili smo navdušeni nad njenim pripovedovanjem in občutkom za besede, ki nam jih je namenila, za kar se gospe Maruši najlepše zahvaljujemo. Bralke in bralce je nagovorila tudi pomočnica ravnateljice, gospa Urška Horvat, ki je v svojem govoru poudarila pomen branja, pohvalila trud vseh bralk in bralcev ter jim čestitala za njihov uspeh. Ob zaključku prireditve smo kar 26 letošnjim zlatim bralcem, ki so vsa leta vztrajno prebirali knjige za bralno značko, slovesno podelili spominska priznanja za osvojenih vseh 9 slovenskih bralnih značk.
Suzana Remih
Vtisi učenke o Deželaku Junaku in bralni znački
V petek, 31. 5. 2024, je bil na naši šoli poseben dan. Začel se je že zgodaj zjutraj. Nekaj učencev se je skupaj z učiteljem Zvonimirjem s kolesi odpravilo naproti Deželaku, ki te dni kolesari po Sloveniji. Odpeljali so se do Dolenje vasi. Tam so srečali ekipo Radia 1, Deželaka Junaka in Nušo Derenda. Skupaj z njimi so prikolesarili do naše šole. Pripravili smo jim čudovit sprejem. Deželak Junak se je odpravil na desetdnevno pot, na kateri zbira denar za počitnice otrok iz socialno ogroženih družin. Tudi naša šola je sodelovala v tej dobrodelni akciji. Skupaj smo zbrali kar 3125,66 evra in jih predali Deželaku. Kljub slabemu vremenu je bil dobre volje in je veselo nadaljeval svojo pot. Po njegovem odhodu smo se vrnili v šolo, saj smo imeli ta dan še prireditev ob podelitvi bralne značke. Pripravljen je bil kratek program z voditeljema Mio in Kristjanom ter ostalimi nastopajočimi. Najprej je prireditev potekala za učence razredne stopnje, ki so opravili bralno značko, kasneje pa še za učence predmetne stopnje. Devetošolci, ki so opravljali bralno značko vseh devet let, so postali zlati bralci in dobili zaslužena priznanja. Kot gostja nas je obiskala urednica in pisateljica Maruša Mavsar. Prireditev je s svojimi besedami in pripovedovanjem naredila še lepšo. Dan je bil zame čaroben, saj sem spoznala Deželaka Junaka. V veselje pa mi je bilo spoznati tudi gospo Marušo, saj sama prav tako rada pišem.
Ena najbolj odmevnih dobrodelnih akcij v Sloveniji, Deželak Junak, v režiji Radia 1 je bila del našega šolskega vsakdana v petek, 31. maja 2024, zgodaj zjutraj. Naša šola se je odzvala povabilu, da izkažemo dobrodelnost in hvaležnost, kar je tudi vrlina meseca junija. Akcijo smo poimenovali AKCIJA JUNAK DEŽELAK NI ZAMAN, v kateri smo tudi nagovorili starše in učence, da pokažemo dobrodelnost z najmanjšim prispevkom 1 evra. Učenci, zaposleni in starši so se vključili v akcijo, kar je bilo lepo opazovati in spremljati. Predstavniki šolske skupnosti in prostovoljci so nagovorili otroke, da sami ustvarijo kratek program. Učenci 1. razreda so s pesmijo MI SE IMAMO RADI pokazali, da že znajo suvereno nastopati, harmonikarji 5., 6. in 9. razreda so pritiskali na tipke, da bi naredili čim boljše vzdušje. Tretješolke so plesale po dežju in pričarale nasmeh ekipi JUNAKA DEŽELAKA. Petošolci so z ustvarjalnim nagovorom pokazali, kaj znajo. Mala dva šefa, sedmošolca, sta zgodaj zjutraj prišla v šolo in pripravila še tople jedi za ekipo ter mu jih tudi postregla. Pridružili so se tudi vrtičkarji iz bližnjega vrtca in nastopali v dežju. Kolesarji iz 8. razreda so šli zgodaj zjutraj naproti ekipi ter skupaj z njimi prikolesarili do naše šole. Vsi učenci in razredniki ter učitelji so ustvarjali plakate, zastavice, zapise in misli. Šola je štirinajst dni dihala z akcijo, kar je bilo v teh dneh izredno težko, saj je za otroke in učitelje najtežje obdobje. Prostovoljke so mu predale ves zbran denar in s ponosom povedale, da 3125,66 evra namenjamo za letovanje otrok. Učenci so ga pozdravljali, stiskali roke, se smejali in bili veseli. Dež nam je prekrižal načrte, vendar smo kljub temu vztrajali in ga pričakali, čeprav smo se tisti dan sušili v razredih, težje dihali in skrbeli, da učenci ne bi zboleli. Kljub temu smo s skupnimi močmi, z empatijo in dobrodelnostjo pokazali, da sta dobrodelnost in hvaležnost ključni.
