Skoči na glavno vsebino

30. 11. 2019 – Na knjižnem sejmu v Ljubljani

V soboto, 30. 11. 2019, smo se štirje učenci devetih razredov odpravili na strokovno ekskurzijo za bodoče zlate bralce, ki jo je organizirala Zveza prijateljev mladine Krško. Ogled slovenskega knjižnega sejma je potekal v Cankarjevem domu v Ljubljani. Ob 8.20 smo se iz avtobusne postaje Krško odpravili proti Ljubljani. Ko smo prispeli, si je vsak vzel malico, nato pa smo se dogovorili, kje in kdaj se dobimo po ogledu razstave knjig. Najprej smo imeli polurni ogled, nato pa smo se zbrali v dvorani, kjer smo prisluhnili mladinskemu pisatelju Slavku Preglu. Napisal je približno 50 knjižnih del, eno izmed njih je Odprava zelenega zmaja. Na humoren način nam je pripovedoval, kako se loti pisanja, kje dobi navdih.

Nato smo prisluhnili še dvema mladinskima pisateljicama. Janja Vidmar je predstavila knjigo Elvis Škorc, genialni štor ter Cvetka Sokolov: V napačni zgodbi. Za tem smo imeli približno dve uri časa za samostojen ogled. Najnovejših knjižnih del je bilo preko 2000, zato se je bilo zelo težko odločiti, katero kupiti. Kmalu smo se odpravili nazaj proti domu. Ta dan nama je bil zelo všeč, saj smo se seznanili z novimi knjigami. Upava, da bova lahko še kdaj odšli na kakšno podobno, zanimivo ekskurzijo, kot je bila ta.

Julija Kocjan in Vanja Vučajnk, 9. c

27. 11. 2019 – Konferenca o participaciji otrok z naslovom – Državljani prihodnosti

V sredo, 27. 11. 2019, se nas je šest devetošolcev zjutraj zbralo pri kolesarnici nas šolo. S kombijem smo se odpeljali v Ljubljano, kjer smo imeli Konferenco o participaciji otrok z naslovom Državljani prihodnosti. Prisluhnili smo veliko zanimivim predavateljem. Nekateri med njimi so bili tudi iz tujine. Zanimivo je bilo spoznati programe o participaciji iz drugih držav. Izvedel sem, da je sodelovanje otrok v družbi zelo pomembno, včasih celo bolj pomembno, kot si predstavljam. Hkrati je pomembno tudi to, da imamo vsi otroci možnost povedati svoje mnenje in biti slišani.

Jan Kuselj, 9. b

27. 11. 2019 – Dobri odnosi

V mislih na prihajajoče praznične dni in na novo vrlino meseca sočutje in dobri odnosi, so učenci 4. č in 5. č razreda, združili moči ter odprli vrata svojih učilnic. Učenci so se med seboj povezali, zbližali in ustvarjali dekoracijo za prihajajoče praznike. Kmalu bomo z veseljem hodili po ulici dobrih odnosov.

                                                                                                          Učenci 4. č in 5. č

22. 11. 2019 – Radi imamo drugačnost …

Še en čudovit teden je za nami. Posvetili smo ga pogovoru o drugačnosti.
Mija in Eva sta nam dočarali zgodbico Muca Rozalinda, ki nas uči, da  je biti privilegij drugačen. Zgodbo sta predstavili tudi učencem 2. č in 4. č razreda.

Tudi četrtošolci so se pogovarjali o sprejemanju drugačnosti. Predstavili so nam zgodbico o kužku Žaku, ki je bil drugačen od svojih sorodnikov. Branje zgodbe so obogatili z nastopom lutk na palicah.

V tem času smo bili ustvarjalno naravnani. Obiskala nas je gospa Vesna Borko, Jovanina mami, ki nam je pričarala praznično vzdušje. Odkrila nam je namreč svoj risarski talent in smo pod njenim vodstvom ustvarjali novoletne voščilnice, ki bodo na poličkah predbožičnega bazarja v šoli.

Seveda smo sodelovali na naravoslovnem dnevu Tradicionalni slovenski zajtrk in smo navdušeno šivali vrečke. Na pomoč sta nam priskočili Evini babici, gospa Slavica in gospa Tonka.

V sredo, 20. 11., so nas povabili malčki iz Vrtca Krško. Bodoči šolarji so nam predstavili dramatizacijo pravljice O veliki repi. Vsi smo bili prijetno presenečeni nad čudovito izvedbo pravljice. Nato smo tudi skupaj zapeli ob zvokih kitare.

Dan v šoli smo končali ob prijetnih melodijah, ki nam jih je pričarala naša Lucija!

                                                                                                                                                   Učenci 5. č razreda

V tem tednu (18. 11.–22. 11. 2019) smo si učenci 5. č razreda v vrtcu Ciciban ogledali prav čudovito predstavo. Nastopajoči so se zelo potrudili. Vsi smo resnično uživali. Najbolj izmed vseh pa je imela napeta ušesa naša sopotnica Sovica. Kakor se spodobi na obiskih, so nas tudi pogostili z odličnimi cimetovimi polžki, ki so se nam dobro prilegli. V petek pa se bomo udeležili projekta z 2. č razredom. Delali bomo Čubibubije iz naravnega materiala             (listje, žir …). Verjamem, da bomo ustvarili čudovite izdelke.

                                                                                                                                           Mija Krulc, 5. č

19. 11. 2019 – Na obisku pri Dalmatinu

V torek, 12. novembra, smo imeli v knjižnici v Sevnici podelitev Dalmatinovih značk. Z menoj je bila moja mami, ki ji je bila prireditev zelo všeč. Rekla je, da se je počutila sproščeno, saj so tudi govorniki imeli kratke, jedrnate in sproščene govore, kar je zelo pripomoglo k vzdušju. Razmišljala je o tem, da moramo Slovenci zares začeti spoštovati svoj jezik in se ne toliko prilagajati drugim kulturam, da uničijo našo. V njej je to prebudilo veliko razmišljanja in je zares hvaležna, da mentorji v šolah spodbujajo in motivirajo na mlade, da razmišljamo in se zavedamo o pomembnosti jezika in našega naroda.

Jan Kuselj, 9. b

MAJHEN RUMENORJAV LIST

Gledam v telefon, zelo se dolgočasim, lahko bi odšla na sprehod, na zrak,  vendar je mrzlo. Ne da se mi. Ležim na kavču in se sprašujem,  kaj naj počnem … Nato mi v roki zavibrira telefon. Dobim sporočilo, ki ga  odprem.  Opazim, da ni od prijateljice, ne od znanca, ampak od neznane številke, ki jo prvič vidim. Odprem ga in prikaže se mi aplikacija. Neka nenavadna, še nikoli videna. Preberem njen naslov –  Skočite v obdobje reformacije. Ker ne poznam čisto dobro tega obdobja,  ampak le bežno iz ur slovenščine, si naložim aplikacijo. Prikažejo se mi neke osebe. Sicer nekatere poznam na videz, vendar ker ne vem skoraj nič o njih, sem radovedna in pritiskam dalje.  Izberem sliko, ki mi je  najbolj znana. Ko pritisnem nanjo, ugotovim, da je na sliki v bistvu Jurij Dalmatin, na izbiro pa so  še Adam Bohorič, Primož Trubar in Sebastjan Krelj. Nekaj časa se ne zgodi nič, nato pa se prikaže moder ekran. Pritiskam nanj,  vendar nič. Ustrašim se za telefon, da se mi je pokvaril. Le kaj bom brez njega v tako dolgočasnem vremenu. Pritiskam in pritiskam.  Nič, nič in še enkrat nič. Skoraj me je že zajela panika,  ko opazim nekaj nenavadnega. Ne na telefonu, ampak na steni moje sobe  se prikaže neka svetloba …  kot portal. Potipam steno in začutim nekaj … Za hip ne vem zase, nato pa se znajdem v nekem mestu. Zdi se mi znano, vendar drugačno. Želim prebrati, kje se nahajam,  vendar je vse v pisavi, ki jo težko berem … Nekako mi uspe nekje na zidu prebrati nek napis. Preberem le eno besedo –  bohoričica …. To še vedno ni dovolj. Še vedno ne vem,  kako se naj znajdem tu. Razgledam se. Pred sabo zagledam nek samostan, pred njim pa nekaj kapucinov. Takrat mi šine v glavo. Vem, kje sem … Ampak, kako je to mogoče. Zgradba je drugačna. To ni mogoče. Sem namreč zahajam po knjige, to bi morala biti Valvasorjeva knjižnica. Nič mi ni jasno. Končno se noge in glava povežeta in sprehodim se naokrog. Čez nekaj časa naletim na osebo, ki sama opazi, da potrebujem pomoč, ker tavam naokrog. Odpelje me do gospoda, ki naj bi mi menda pomagal. Odpelje me v neko stavbo in me pusti čakati pred vrati. Na njih je zapis UČITELJ ADAM BOHORIČ. Napis takoj povežem s sliko, ki se mi je prikazala na aplikaciji. To je on – Adam Bohorič.  A še vedno čakam, čakam in čakam … Na hodniku me zebe, zunaj močno piha veter. Odločim se, da potrkam na vrata. Potrkam. Nič. Potrkam še enkrat. Zazdi se mi, da slišim plašen in tih „naprej“. Vstopim v razred in za klopjo zagledam mladega fanta, nekje mojih let. Zdi se mi znan. Prisedem in na ovitku zvezka vidim ime in priimek: Jurij Dalmatin. To je on! Da, to je on!

Ko ga dobro pogledam, ga prepoznam. On se ne da motiti.  Uči se in nekaj piše … zdi se mi kot nemščina na eni strani in na drugi strani slovenščina. Ni mi jasno, kaj se dogaja … Zakaj se nahajam tu? Povprašam ga, naj mi pove nekaj o tem času … Pove mi, da ravno ne marajo pismenih ljudi in da cerkev izgublja svojo moč. Pove tudi, da piše, vendar ni še ničesar objavil, saj mu to prepoveduje cerkev. Da prevaja sveto pismo, a da ga verjetno zaman. Da mu to dejanje ne bo nikoli uspelo. Povem mu, da prihajam iz prihodnosti ter da naj se potrudi,  saj bo zagotovo leta 1584 izšel njegov prevod Svetega pisma.

Končno odmakne pogled iz zvezka in me pogleda z upanjem v očeh. Plašno in tiho vpraša: „Res misliš tako? Da je vredno, da nadaljujem s svojim delom? Obupan sem že in mislim, da mi ne bo nikoli uspelo. Poleg tega pa … tudi če mi bo … ne bo nobene koristi od tega prevoda. Poglej si to, kaj meniš?“ V roke mi  potisne majhen

rumenorjav list – na njem je napisano nekaj povedi v nemščini, poleg pa prevod v slovenščini. Sploh se jih ne trudim brati, saj takoj vem, da gre za prevod Biblije, ampak se mu zazrem v oči, ga primem za roko in mu povem, da MORA! Da  MORA nadaljevati s svojim delom. Da res prihajam iz prihodnosti in da se v šoli učimo o njem. Da mu je uspelo, da je prevedel celotno sveto pismo in da se celo naša šola imenuje po njem, tako ponosni smo nanj. Dvomljivo me pogleda. Zato hitro nadaljujem, da so izključno zaradi njega lahko verniki molili v materinščini in da je njegova Biblija še danes knjiga vseh knjig. Zopet me pogleda, zdi se mi, da tokrat drugače – kot da sem ga prepričala. Svoj pogled upre nazaj v zvezek in začne spet goreče pisati vanj. Kar naenkrat se pred mano pojavi portal in vsrka me vase.

Kar naenkrat se zbudim doma … na kavču in  ne vem ali sem sanjala ali je bilo vse to res. Hitro vzamem v roke telefon in pobrskam po njem … nobenih sporočil, nobene aplikacije. Nasmejim se, saj se zavem, da so bile vse to le sanje.

In po vsem tem se le odločim, da grem na zrak, na sprehod … kljub mrzlemu vremenu.

Vstanem se s kavča in nekaj pade na tla … Pogled usmerim v majhen rumenorjav list, ki leži na tleh. Poberem ga … zazrem se v znane povedi v nemščini in poleg prevedene v slovenščino …

AVTORICA: Marisa Lukavica, 9. a

MENTORICA: Sonja Bračun Gorišek

Dostopnost